NASPROTNA OBALA
KUD AAC Zrakogled, 2022
Prevedel: Gašper Malej
AVTORJEVA OPOMBA
Nasprotno obalo sem napisal po tistem, ko sem tri leta živel z ljudmi, ki so migrirali nelegalno, bili brez dokumentov, brez papirjev. Z njimi sem živel med letoma 2001 in 2003, vsak dan.
V tistih treh letih smo si delili obroke, skupna ležišča ali žimnice, vržene na tla v barakah ali opuščenih tovarnah. Skupaj smo stali v vrstah, da bi delovodja koga izbral za enodnevno delo na črno, in skupaj smo bili dostikrat zavrnjeni. Skupaj smo spremljali znance, ki so šli obnovit dokumente na policijo, in z njimi smo stali v vrstah cele noči in neskončne dneve. Skupaj smo nakupovali v diskontih, potovali po mestu, gledali nogometne tekme po televiziji, praznovali rojstne dneve; slavili smo verske praznike ali jih počastili s postom. Objokovali smo smrti ali se zahvaljevali, ker smo ljudi spet našli žive.
Takrat sem delal kot uslužbenec v luksuznem hotelu in sem torej živel življenje, sestavljeno iz dveh nezdružljivih polovic; na eni strani izobilje, na drugi njegovo nasprotje: revščina, odsotnost varnosti, tudi zdravstvene, skrito življenje, izven pravnih okvirov, v pomanjkanju, ki pa je zmeraj bilo dostojno in predvsem pošteno. Nekatera kriminalna dejanja, o katerih pripoveduje kronika, niso absolutni in dokončni portret vseh migrantov, navzočih na nekem ozemlju: obstaja tudi druga plat medalje, tista pozitivna, ogromno je tega, mnogo več, kot si je mogoče predstavljati. In je nevidna. O nevidnosti se ne govori in zato sem to hotel narediti jaz.
Nasprotna obala je pesniška zbirka, sestavljena kot Spoonriverska antologija živih: vsaka pesem je en glas, vsak glas je ena zgodba. Vse zgodbe ne pripovedujejo samo o nekem dogajanju, o migracijah, temveč o nekem zgodovinskem obdobju, o njihovem in o našem.
Prva ladja s priseljenci je priplula do italijanske obale – v Otranto – avgusta 1991; šlo je za trgovsko ladjo Vlora, na kateri je bilo natlačenih 20.000 Albancev. Vse do danes (leta 2018) je to najštevilnejše izkrcanje migrantov, ki so prišli v Italijo na eni sami ladji.
Malo pred tem pa se je zgodilo marsikaj: junija 1991 so se začele tudi tako imenovane „vojne v nekdanji Jugoslaviji“, najprej desetdnevna vojna v Sloveniji; nato hrvaška osamosvojitvena vojna (1991–1995); zatem vojna v Bosni (1992–1995), vojna na Kosovu (1998–1999), spopadi v Preševski dolini (1999–2001), spopadi v Makedoniji (2001). Posledice so bile lakota, razdejanja, genocidi, migracije. Sledijo 11. september 2001, napad na nebotičnika dvojčka v New Yorku in zatem vojna proti talibskemu režimu ter napad na Irak; pa druga zalivska vojna; vojna v Darfurju; od decembra 2010 se začenjajo „arabske pomladi“: Tunizija, Egipt, Libija, Sirija, Irak in Jemen. To je samo hiter in nepopoln povzetek, a po tistem prvem izkrcanju Albancev in po prvih maloštevilnih migracijah z območja nekdanje Jugoslavije bo, v naslednjih petindvajsetih letih, na tisoče ljudi poskušalo priti v Italijo in Evropo, zapuščali bodo svoje domače dežele zaradi vojn, politične represije, lakote.
Poskušali so priti na „nasprotno obalo“ po kopnem in po morju. Ogromno jih je umrlo – in še naprej umirajo – med tem poskusom. Sredozemsko morje je zdaj posejano z trupli brez imen, enako je z „balkansko potjo“, ki je iz Grčije vodila migrante, da so prihajali peš in trkali na vrata Evrope.
Tisti redki, ki uspejo doseči „obljubljeno deželo“, se soočajo s pravnimi zapleti, političnim nasprotovanjem, družbenim zavračanjem, sovraštvom.
V skoraj treh desetletjih se ni nič spremenilo: nadaljujejo se odhodi, nadaljujejo poskusi prihodov.
Za tiste, ki si morajo svojo deželo priboriti, se pot zavračanj in težav ne konča; dan za dnem, od ene četrti do drugega mesta, na potovanju, kjer se je upanje že uresničilo: živi so. Vsaj to so si priborili.
Moja izkušnja z migranti se je dogajala med letoma 2001 in 2003. To pesniško zbirko je leta 2006 objavila založba LietoColle v verziji, za katero sem si mislil, da je dokončna: motil sem se.
Deset let od prvega dneva, ko sem tudi jaz zaživel kot priseljenec brez dokumentov, sem želel na novo napisati celotno knjigo: to je pojasnilo za tisti podnaslov „deset let kasneje“. Novo verzijo je objavila založba La Vita Felice leta 2013.
Nekatere pesmi so ostale enake, druge so postale jasnejše za bralstvo, tretje so se popolnoma spremenile. Leta 2006 so bila krajevna in osebna imena opuščena, medtem ko sem v tej dopolnjeni verziji zbirke poiskal vsa, drugo za drugim: z leti sem jih pozabljal, pozabil sem jih in moja izguba spomina je pomenila njihovo ponovno zanikanje. Poleg tega sem hotel še, da sta vsako ime in kraj zapisana pod zgodbo, ki mi je bila povedana.
Nekaterih imen se nisem uspel spomniti in tem ljudem se opravičujem.
Za vsakogar se nadejam boljše prihodnosti.
Skozi leta je bila ta knjiga prevedena v več jezikov in prehajala je meje in kulture. Povsod je vzbujala enako razburjenje, in sicer tudi v luči političnih tendenc, ki se vse izraziteje obračajo v desno, k skrajni desnici. Ne gre za slikovite namige, temveč za očitno realnost, za politično voljo, ki jo prepogosto podpira tudi določen del volilnega telesa. Še naprej hočem verjeti, da se roka dvigne visoko v zrak zato, da bi kazala brezmejnost neba in ugodne priložnosti, ki jih lahko izkoristimo, in ne v rimski pozdrav, ki predstavlja uvod v ritmični pruski korak.
Želja po boljši prihodnosti mora torej biti namenjena tudi nam samim.
F. A.
Italija, Švica
marca 2001 – septembra 2012, julija 2018
Nasprotno obalo sem napisal po tistem, ko sem tri leta živel z ljudmi, ki so migrirali nelegalno, bili brez dokumentov, brez papirjev. Z njimi sem živel med letoma 2001 in 2003, vsak dan.
V tistih treh letih smo si delili obroke, skupna ležišča ali žimnice, vržene na tla v barakah ali opuščenih tovarnah. Skupaj smo stali v vrstah, da bi delovodja koga izbral za enodnevno delo na črno, in skupaj smo bili dostikrat zavrnjeni. Skupaj smo spremljali znance, ki so šli obnovit dokumente na policijo, in z njimi smo stali v vrstah cele noči in neskončne dneve. Skupaj smo nakupovali v diskontih, potovali po mestu, gledali nogometne tekme po televiziji, praznovali rojstne dneve; slavili smo verske praznike ali jih počastili s postom. Objokovali smo smrti ali se zahvaljevali, ker smo ljudi spet našli žive.
Takrat sem delal kot uslužbenec v luksuznem hotelu in sem torej živel življenje, sestavljeno iz dveh nezdružljivih polovic; na eni strani izobilje, na drugi njegovo nasprotje: revščina, odsotnost varnosti, tudi zdravstvene, skrito življenje, izven pravnih okvirov, v pomanjkanju, ki pa je zmeraj bilo dostojno in predvsem pošteno. Nekatera kriminalna dejanja, o katerih pripoveduje kronika, niso absolutni in dokončni portret vseh migrantov, navzočih na nekem ozemlju: obstaja tudi druga plat medalje, tista pozitivna, ogromno je tega, mnogo več, kot si je mogoče predstavljati. In je nevidna. O nevidnosti se ne govori in zato sem to hotel narediti jaz.
Nasprotna obala je pesniška zbirka, sestavljena kot Spoonriverska antologija živih: vsaka pesem je en glas, vsak glas je ena zgodba. Vse zgodbe ne pripovedujejo samo o nekem dogajanju, o migracijah, temveč o nekem zgodovinskem obdobju, o njihovem in o našem.
Prva ladja s priseljenci je priplula do italijanske obale – v Otranto – avgusta 1991; šlo je za trgovsko ladjo Vlora, na kateri je bilo natlačenih 20.000 Albancev. Vse do danes (leta 2018) je to najštevilnejše izkrcanje migrantov, ki so prišli v Italijo na eni sami ladji.
Malo pred tem pa se je zgodilo marsikaj: junija 1991 so se začele tudi tako imenovane „vojne v nekdanji Jugoslaviji“, najprej desetdnevna vojna v Sloveniji; nato hrvaška osamosvojitvena vojna (1991–1995); zatem vojna v Bosni (1992–1995), vojna na Kosovu (1998–1999), spopadi v Preševski dolini (1999–2001), spopadi v Makedoniji (2001). Posledice so bile lakota, razdejanja, genocidi, migracije. Sledijo 11. september 2001, napad na nebotičnika dvojčka v New Yorku in zatem vojna proti talibskemu režimu ter napad na Irak; pa druga zalivska vojna; vojna v Darfurju; od decembra 2010 se začenjajo „arabske pomladi“: Tunizija, Egipt, Libija, Sirija, Irak in Jemen. To je samo hiter in nepopoln povzetek, a po tistem prvem izkrcanju Albancev in po prvih maloštevilnih migracijah z območja nekdanje Jugoslavije bo, v naslednjih petindvajsetih letih, na tisoče ljudi poskušalo priti v Italijo in Evropo, zapuščali bodo svoje domače dežele zaradi vojn, politične represije, lakote.
Poskušali so priti na „nasprotno obalo“ po kopnem in po morju. Ogromno jih je umrlo – in še naprej umirajo – med tem poskusom. Sredozemsko morje je zdaj posejano z trupli brez imen, enako je z „balkansko potjo“, ki je iz Grčije vodila migrante, da so prihajali peš in trkali na vrata Evrope.
Tisti redki, ki uspejo doseči „obljubljeno deželo“, se soočajo s pravnimi zapleti, političnim nasprotovanjem, družbenim zavračanjem, sovraštvom.
V skoraj treh desetletjih se ni nič spremenilo: nadaljujejo se odhodi, nadaljujejo poskusi prihodov.
Za tiste, ki si morajo svojo deželo priboriti, se pot zavračanj in težav ne konča; dan za dnem, od ene četrti do drugega mesta, na potovanju, kjer se je upanje že uresničilo: živi so. Vsaj to so si priborili.
Moja izkušnja z migranti se je dogajala med letoma 2001 in 2003. To pesniško zbirko je leta 2006 objavila založba LietoColle v verziji, za katero sem si mislil, da je dokončna: motil sem se.
Deset let od prvega dneva, ko sem tudi jaz zaživel kot priseljenec brez dokumentov, sem želel na novo napisati celotno knjigo: to je pojasnilo za tisti podnaslov „deset let kasneje“. Novo verzijo je objavila založba La Vita Felice leta 2013.
Nekatere pesmi so ostale enake, druge so postale jasnejše za bralstvo, tretje so se popolnoma spremenile. Leta 2006 so bila krajevna in osebna imena opuščena, medtem ko sem v tej dopolnjeni verziji zbirke poiskal vsa, drugo za drugim: z leti sem jih pozabljal, pozabil sem jih in moja izguba spomina je pomenila njihovo ponovno zanikanje. Poleg tega sem hotel še, da sta vsako ime in kraj zapisana pod zgodbo, ki mi je bila povedana.
Nekaterih imen se nisem uspel spomniti in tem ljudem se opravičujem.
Za vsakogar se nadejam boljše prihodnosti.
Skozi leta je bila ta knjiga prevedena v več jezikov in prehajala je meje in kulture. Povsod je vzbujala enako razburjenje, in sicer tudi v luči političnih tendenc, ki se vse izraziteje obračajo v desno, k skrajni desnici. Ne gre za slikovite namige, temveč za očitno realnost, za politično voljo, ki jo prepogosto podpira tudi določen del volilnega telesa. Še naprej hočem verjeti, da se roka dvigne visoko v zrak zato, da bi kazala brezmejnost neba in ugodne priložnosti, ki jih lahko izkoristimo, in ne v rimski pozdrav, ki predstavlja uvod v ritmični pruski korak.
Želja po boljši prihodnosti mora torej biti namenjena tudi nam samim.
F. A.
Italija, Švica
marca 2001 – septembra 2012, julija 2018
